V Rimu so se zgodile nove binkošti – možje so bili zaznamovani

Od 3. do 7. novembra 2018 je potekalo v Rimu prvo mednarodno srečanje katoliških moških z naslovom Moški v obleganju večnega mesta Rim. Organiziralo ga je Mednarodno združenje mož svetega Jožefa, kjer so Poljaki prevzeli večji del nalog. Srečanje je bilo pod pokroviteljstvom Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE). Vseh udeležencev nas je bilo 137 iz različnih držav, največ iz Poljske, potem ZDA, Anglije, Nizozemske, Latvije, Italije in iz Slovenije (11 mož). Štiri večere nam je govoril p. Raniero Cantalamessa. Program govorov je bil vnaprej določen. Prvi dan je govoril o svetosti (nasploh), drugi dan pa o svetosti v zakonu. Na koncu drugega dne se je program govorov spremenil, ker je bilo postavljeno na koncu vprašanje o krstu v Svetem Duhu. P. Cantalamessa je tretji dan prišel z idejo, da razloži binkoštni dogodek v Apd 2, zadnji večer pa je povedal svoje pričevanje o krstu v Svetem Duhu.
Dogajanja v moški skupini enajstih mož so se nadaljevala ob večerjah po srečanjih in zadnji večer se je zgodilo nekaj »nepričakovanega«. Poglejmo vtise slovenskih mož, ki so se udeležili mednarodnega srečanja v Rimu.

»Že od nekdaj mi je blizu duhovnost, ki postavlja svetost v vsakdanjem življenju na prvo mesto. Tudi v Rimu so se me najbolj dotaknile besede p. Cantalamesse, da bi morala biti cilj vsakega posameznika svetost. Prav vsi brez izjeme smo poklicani k svetosti. Brez svetosti so vsi drugi uspehi nepomembni. Seveda si moramo pri tem prizadevati, da jo utelesimo v aktualnem kontekstu, z vsemi izzivi in nevarnostmi, ki nas spremljajo v življenju predvsem moža in očeta. To pa veliko laže in uspešneje dosegamo, če smo povezani v občestvu. Tako se tudi možje povezujemo, ker smo kot posamezniki šibki. Rad bi poudaril, da sem se vrnil domov notranje spremenjen. Niti sam ne vem, kakšna je ta sprememba, vem samo, da se na reakcije drugih ljudi, predvsem žene, odzivam drugače. O sadovih bi dejal, da najboljši način, in verjamem, da je in je bil na delu Sveti Duh. Še vedno mi odzvanja stavek, da je ljubezen odločitev in ne trenutno čustvo ali celo posledica zaljubljenosti.« (Tadej Cvirn)

»Bog se me je najbolj dotaknil po izkušnjah in podelitvah drugih mož,, njihovi iskrenosti, veri in zaupanju. Še vedno me navdušuje tesna povezanost skupin mož iz Nizozemske in povezanost ter prijateljstvo, ki se je rodilo med nami, torej možmi iz Slovenije. Zelo se me je dotaknil tudi p. Cantalamessa s svojim otroškim navdušenjem in pristno ljubeznijo ter vero, ki jo izžareva.« (Rok Zupan)

»Zame ni nobenega dvoma, da je bil tu na delu Sveti Duh. Ne da bi se tega zavedali, nas je že eno leto prej pripravljal na ta dogodek z nekaterimi znamenji, ki so se tam dejansko zgodila. Predavatelju Cantalamessi je zamenjal osnovne teme in je govoril o krstu v Svetem Duhu in o novem rojstvu. Sveti Duh nas je povezal kot prave brate, ki nas žene ista vnema, da bi tega Duha prinesli v vso Cerkev na Slovenskem. Zelo sem hvaležen tudi za dar slavljenja. Ta molitev ima izjemno moč, ki že spreminja naša življenja v moških skupinah.« (Luka Mavrič)

»Iz Rima sem ‘prinesel’ veliko stvari, izpostavil pa bi dve. Prva je spoznanje, kako lepo in močno je, ko moški ‘na polno’ slavijo skupaj. Slavljenje nas odpira Svetemu Duhu, je bližnjica do Boga. Hkrati pa nas tudi povezuje, da postajamo pravi bratje v Kristusu. Izkušnja tega bratstva med Slovenci, ki smo skupaj romali v Rim, je še danes zelo močna. Tudi p. Cantalamessa je poudarjal, da je treba pri vsaki stvari, ki se je lotevamo, najprej poklicati Svetega Duha. In slavljenje je za to odlično.
Druga stvar, ki mi ostaja, pa je pomembnost skupin za moške. V Rimu smo izvedeli, da je Sveti Duh praktično istočasno dobrih deset let nazaj na različnih koncih sveta (tudi v Sloveniji) navdihnil možakarje, da so začeli ustanavljati skupine za moške. Skupno spoznanje vseh ‘ustanoviteljev’ je bilo, da na moško duhovnost in bratsko povezanost zelo dobro vplivajo napori in izzivi v naravi. Prav tako pa je skupno spoznanje, da je v današnjem času veliko pomanjkanje moških, ki znajo biti resnični vodje, skrbniki in varuhi svojih družin; moških, ki zvesto ljubijo svoje žene, ki zmorejo biti zgled svojim otrokom (in morda še komu) in ki priznavajo avtoriteto Boga. V moških skupinah se lahko ‘po moško’ pogovarjamo o pomembnih stvareh za življenje, si priznamo svojo krhkost, ranljivost, nemoč – ter potrebo po Bogu.
Druženje ob slavljenju in iskrenih debatah (ter pogostitvi na zaključku srečanja) je nesporno boljše od slonenja ob pivu za šankom – tako za nas kot za naše družine.« (Tomaž Pisk)

»Predvsem mi veliko pomenijo tudi prijateljstva, ki so se spletla in okrepila med nami, udeleženci iz Slovenije. Priznam, v dopoldnevih sem si res želel samote in neodvisnosti. Toda čas, ki smo ga z drugimi možmi preživeli skupaj ob pričevanjih in nagovorih, skupna molitev in sveta maša ter večerni pogovori so med nami spletli prijateljske vezi, ki jih ne bo mogoče kar tako presekati. In to je pomembno. Da se med seboj podpiramo, opogumljamo, drug za drugega molimo in si pomagamo. Le tako bomo kos nalogi, ki je pred nami.« (Leon Jagodic)

»Kje začeti? Že ko se je del ekipe mož romarjev sestavil v avtu, se je začela nepozabna pot, pa ne samo v večno mesto Rim, temveč predvsem v globlji odnos z Gospodom – globoke duhovne teme, petje, slavljenje, molitev. Pot je bila prekratka.
Na ‘moško obleganje’ smo se podali vsak s svojimi pričakovanji in idejami. Mislim pa, da nas je Sveti Duh vse pošteno presenetil.
V hipu smo se vsi slovenski možje, ki smo se večinoma prvič srečali, povezali v eno kot bratje. Tudi stiki z vsemi drugimi udeleženci so bili tako zelo pristni, kot bi se poznali že vrsto let.
Predstavitve sodelujočih moških skupin so bile v resnici pričevanja za Boga in o Njegovem delovanju v življenju mož, zakonov in družin. Slavljenje več kot sto mož je premikalo ne le zrak, temveč naša srca, vso našo bit.
Biti deležen nagovorov p. Cantalamesse in srečanja s papežem Frančiškom je bil Božji dar, ki si ga nismo zaslužili, a smo zanj neizmerno hvaležni. P. Raniero je z nazornim zgledom pokazal, kaj pomeni predati se in pustiti se voditi Svetemu Duhu. V svoji skromnosti in ponižnosti je prosil za molitev in zadnji hip spremenil teme nagovorov. Začutil je našo gorečo željo po pristnem stiku s Stvarnikom prek Svetega Duha, ki prebiva v nas.
Jezus nas je po svoji neizmerni ljubezni, ko je pri vsakodnevni večerni maši vstopal v nas pod podobo kruha, tako prevzel, da smo zadnji večer, bolje rečeno, noč, vsi slovenski možje doživeli ne le krst v Svetem Duhu, temveč »izbruh vulkana« Svetega Duha. Molitev nad posamezniki, slavljenje, petje nas je povsem prevzelo. Resnično smo drug drugemu postali pravi bratje v Kristusu. Edini ustrezen opis te izkušnje je: »Sladkega vina so se napili.« (Apd 2,13)
In, kar je najpomembneje, ta »vulkan« Svetega Duha ni bil zadnji korak. Sedaj, po nekaj tednih, šele lahko vidimo, da je bil to le prvi. Matej Križanič je, morda celo preroško, naslovil eno prvih elektronskih pisem po vrnitvi: Ogenj ne ugasne. Po sadovih, ki so že vidni, lahko dodam le: Pustimo se vžgati Svetemu Duhu! Vsak dan znova! Na stežaj mu odprimo vrata svojih src!« (Janez Vehovec)

»Izpostavil bi predvsem misel p. Cantalamesse: ‘Ko sem izklopil intelekt (um), sem bil krščen v Sv. Duhu in od takrat je moje življenje novo, v službi Boga.’
‘Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče!’
Pa morda še to, da nas je bilo v Rimu vseh skupaj 137, to število pa je podpis našega Gospoda: en Bog, tri osebe, sedem pa je število popolnosti!« (Blaž Bilban)

»Prek romanja v Rim in po dogodkih po vrnitvi nazaj sem se zavedal, da sem spet s pomočjo Sv. Duha in po moških na dogodkih našel delček svoje izgubljene duše.
Že nekaj časa sem iskal in čakal na kaj takega, Bog pa je pokazal, kam naj se usmerim in kako naj prejemam in dajem svojo moč. Največje odkritje pa je bilo moško slavljenje. Rim se je tresel, prav tako tudi vsi moški in naše duše.« (Luka Klobučar)

»V noči s 6. na 7. november 2018 so se v apartmaju nekaj metrov stran od Vatikana zgodile nove binkošti. Prav tako kot je zapisano v Apostolskih delih: Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.’ (1,8) Nekaj vrstic pred tem pa je Jezus razložil, zakaj bomo prejeli moč: ‘Naj ne odhajajo iz Jeruzalema, temveč naj počakajo na Očetovo obljubo, “o kateri ste slišali od mene; zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste v nekaj dneh krščeni v Svetem Duhu”.’ (l,4b-5) Ravno to se je zgodilo kot na binkoštni praznik z apostoli. Po vztrajanju enega od članov, ko je že dva večera p. Cantalamessa govoril o krstu v Svetem Duhu, sem namignil prijatelju: ‘Prinesi kitaro in bomo molili za krst v Svetem Duhu.’ Po nekaj pesmih smo položili roke drug na drugega in klicali Svetega Duha. In začelo se je veselje, petje v jezikih, prerokovanje, nekateri so počivali v Svetem Duhu in vse skupaj je bilo kar bučno. Ura je bila že čez polnoč. Če bi nas kdo opazoval od zunaj, bi rekel: ‘Sladkega vina so se napili.’ Ampak to je bil Sveti Duh in vsi smo spremenjeni od te noči, nismo več enaki, polni smo Svetega Duha.
Kakšni so sadovi? Ko se srečamo, se zdi, kot da se poznamo že sto let. V moških skupinah smo začeli uvajati slavilno molitev, ki je najlepši način vstopa v Božjo prisotnost. Strahovi iz naših življenj kar izginjajo. Za prihodnost imamo velike načrte z Gospodom in nič nam ni težko. Radi bi, da bi to izkusili vsi možje, vsi ljudje. To ni dar le za karizmatično prenovo, ampak za vso Cerkev. Če to doživiš, ni potrebe, da vstopiš v gibanje Katoliške karizmatične prenove, ampak je to potreba, da si »normalen kristjan«. Predvsem pa se je v naše življenje naselilo veselje, mir in odprtost Bogu.« (Matej Križanič)